Rudno

Rudno (514 m, 235 pr.) se prvič omenja ob koncu 13. stoletja in je verjetno že takrat imelo značilno gručasto obliko na robu plodne doline. Samo ime nas navaja k misli, da je tu že v davnih časih cvetelo rudarstvo (nabiranje in kopanje železne rude - bobovca) in verjetno tudi železarstvo. O častitljivi kontinuiteti naselja in najbrž o prav taki tradiciji rudarstva pa govore tudi slučajne arheološke najdbe - tu so našli lepo bronasto fibulo, nič manj zgovorni pa nista ledinski imeni Tabor in Gradišče. V obeh primerih gre za dokazila o stari naselitvi že v predslovenski dobi, ki se med ljudstvom ni pozabila. Glede na lego bi namreč pričakovali, da je Rudno naselje, ki so ga postavili prej kot Dražgoše, saj je lega ugodnejša in tudi bolj pri rokah. V Dražgošah pa pomnijo, da so ob gradnji vodovoda našli v zemlji še stare lončene vodovodne cevi (žal so jih tudi uničili), ki nas spominjajo na podobno najdbo v Javorjah nad Poljanami, kjer so se lončene, rimske vodovodne cevi k sreči ohranile. To bi pa spet pomenilo, da je Rudno nastalo kot naselje pred tem časom, seveda pa bodo zadnjo besedo spregovorila arheološka izkopavanja, saj je območje obeh dolin v tem pogledu še skoraj neraziskano.
Tabor je ime za ravnico na grebenu, ki se nad hišo na Rudnem (pri Tabrovcu) začne vzpenjati proti Dražgošam. Še višje na grebenu, ki ga od ostalega pobočja ločita potoka Kana in Vovček, obstoji ime Gradiša. Po oblikovanju terena se da tod, določiti dejansko mesto manjšega "gradišča" - utrjene naselbine. To je vzpetina s strmimi pobočji na treh straneh. Vrh, ki je delno izravnan in proti zahodu, položnejši se na robovih ostro lomi v pobočja. V severovzhodnem in južnem robu je opaziti umetni "nasip", severni rob pa je bil z izkopom umetno zožen v prvotni naravni greben. Na Gradiših je v sedlu ob stari poti opaziti zemeljski kopi; večjo obdaja jarek, manjšo pa je poškodovala pot. Po obliki sodeč, sumijo na prazgodovinski "grobni gomili". Z gozdom poraščeni hrib nad poljem južno od Gradiš onstran potoka Vovčka, se imenuje Na Sel. Izravnani vrh, povezan s pobočjem Slemena, in ime samo, da slutiti nekdanjo naselbino. S starim ledinskim imenom Sela označujejo tudi kraj na sedlu med Površnico vrh Slemena in vrhom Sv. Križa.
V smeri Kališ se dviga hrib Štalca. Vsi viri od leta 1876 dalje omenjajo tod najdbe železne žlindre v zvezi s prvim železarstvom na tem kraju in omenjajo, da sega celo nazaj v železno in predrimsko dobo. Sredi prejšnjega stoletja so je našli večje količine in so jo vozili v Železnike, da so jo znova pretalili. Če hodimo po Štalci, še vedno lahko naberemo kose žlindre. Če pa natančneje gledamo pod noge pa na samemu vrhu in na položnem grebenu v smeri Češnjice zapazimo sledove naselbine; podobne nenaravne oblike terena pa vidimo tudi na ozkem severovzhodnem grebenu, pod Kališami, ko se začne pobočje dvigati proti vrhu Štalce.
Tod je greben prekinjen s še danes dobro vidnim globokim in širokim jarkom. Za jarkom se proti vrhu vleče groblja razsutega kamenja, opazimo pa ga tudi še na južnem in zahodnem pobočju, kjer so med kamenjem tudi kosi žlindre. Če groblje kamenja niso ostanki obrambnega suhega zidu, so najbrž razsuti temelji nekdanjih objektov in peči, ki so jih uporabljali pri primitivnem železarstvu s postopkom vetrenja. Stali naj bi na še vidnih terasah, ki se vrste po položnem južnem pobočju.
Srednjeveška gručasta zasnova naselja, ki je tudi posredna priča starosti, se je ohranila do današnjih dni. Ohranile pa so se tudi številne starejše kmečke arhitekture in lepi primerki gospodarskega stavbarstva, med katerimi moramo omeniti predvsem velike kozolce. Kozolci stoje večinoma na robovih naselja in tvorijo kot celota pravi muzej, saj najdemo poleg monumentalnih zidanih dvojnih kozlcev tudi preprostejše lesene (dvojne in stegnjene), poleg njih pa vse možne prehodne oblike. Tod je več malih zidanih kozolcev ("na en štant") ter; nekaj objektov, kjer gre za kombinacijo dvojnega zidanega in lesenega kozolca. Med najlepše pa nedvomno sodi Žagarjev kozolec na začetku vasi (s selške smeri). To je velik dvojni kozolec z zidanimi slopi (stebri) in lesenim "podaljškom" ter komplicirano streho. Kot pričajo letnice na glavnem stebru, so ga postavili leta 1859 (najbrž na mestu starejšega), ko je nastala tudi trikotno zaključena niša na prvem stebru, v kateri je živopisen lesen kipec sv. Florijana, zavetnika pred požarom. Leta 1867 so kozolec najbrž obnovili in mu dodali še nekaj "štantov" in takrat so nad letnico napisali tudi hišno številko 7, ki je mimoidočim pričala o lastništvu. Navsezadnje je kozolec vendarle tak, da zbuja spoštovanje s svojimi dimenzijami in prvinsko lepoto tudi danes.
Hiše v vasi govore tudi o razslojenosti. Tu je več bogatih zidanih kmečkih domov z zelo ambicioznim kamnoseškim okrasjem in slikarijo in nekaj skromnejših pritličnih hiš z značilnimi lesenimi gospodarskimi nadstropji, ki jih oklepajo preprosti "ganki". Tu so pred 19. stoletjem živeli mali kmetje in kajžarji v skromnejših lesenih hišah, ki se pa tod niso ohranile. Vas je stoletja živela od kmetijstva.
Kmalu za Žagarjevim kozolcem je ob cesti vaško znamenje, kapelica s stebroma iz zelenega tufa, to je kamnine, ki se je sprijela iz pepela pred kakimi 25 milijoni let. Ta okrasni zelenkasti kamen so dolgo časa lomili v dolini Peračice blizu Brezij. Gorenjska mesta in vasi še danes nosijo pečat te vulkanske tufske kamnine v mnogih portalih, podbojih, kamnitih okenskih obodih, spomenikih itd. Nekaj izdelkov iz tega kamna, imenitnega v časih baročnega stavbarstva, se je ohranilo tudi še na Rudnem.
Cesta se na začetku vasi razcepi, levi makadamski krak gre ob potoku Češnjici navzgor in se v dveh zavojih vzdigne v pobočje Novakovega hriba (985 m) in Pašnega vrha (1278 m) ter se čez Rastovko (1125 m) vzpne na Jelovico in gre naprej čez Rovtarico v Bohinj, desni asfaltirani krak se pa v enakomernih vijugah vzpenja v Dražgoše.

Nad razpotjem je ob dražgoški cesti tik pred gasilskim domom spomenik padlim v NOV in kot večina spomenikov in obeležij po loškem ozemlju je tudi ta iz hotaveljskega apnenca ali, kot se je udomačilo, hotaveljskega "marmorja". Spodnji večji del spomenika je iz belega zrnatega apnenca, v katerem so posamezne rdečkaste lise, prav značilne za hotaveljski kamen. Na vrhu spomenika je peterokraka zvezda, izklesana iz rožnatega hotaveljca in polirana.

Spomenik NOV

Malo dalje je ob dražgoški cesti Španova domačija (h. št. 12). Že ime pove, da gre za hišo veljavnega gospodarja, katerega predniki so bili pogosto župani. Nadstropna kmečka arhitektura je oblikovana v obliki črke L. Med obema krakoma so osredotočeni vsi najpomembnejši likovni detajli: polkrožno oblikovan portal iz sivega apnenčevega peščenjaka z letnico 1784 in sorazmerno majhna, vendar skrbno izdelana baročno oblikovana okna, s kamnitimi obodi iz enakega kamna, po tri v vsakem nadstropju. Podobo tega reprezentativnega dela dopolnjuje značilni "gank" in slikovito stopnišče. Podoben značaj ima tudi zatrepna fasada, obrnjena proti cesti, le da so tu okna v štirih oseh, še zanimivejši pa sta dve plasti ljudske slikarije. Prvo plast lahko glede na letnico datiramo v leto 1792, druga plast, podoba Madone v značilnem okviru pa v začetek 19. stoletja. V portalu na gospodarskem poslopju, ki ga zaključuje plitev segmentni lok, je vrezana letnica 1889. Del notranjščine (veža, shrambe, klet) je lepo obokan, v stanovanjskih prostorih pa so bogati leseni stropovi. Španova hiša sodi med najpomembnejše etnološke spomenike in spomenike ljudske arhitekture in umetnosti v Sloveniji. 

Rudno pred 2 svetovno vojno

  Zanimiva pa so tudi imena njiv, travnikov, senožeti, gozdov in pašnikov na Rudnem, ki jih je zbral avtor knjige Kolonizacija Selške doline Pavle Blaznik ob pomoči prof. J. Šolar.

   Pašniki: ravnk, sel, bergla, zakot, na rup, široka njiva, bzne, vovčk, zatep, podovšnce, uzare, steze, vrte, župnce, nad malnam, vrt.
   Travniki: cne, malerudna, dunlog, zastopnk, psaga, povžarka, na rup, log, mlačnce, stanevnk, kočevnk, na travnčku, lasc, žleb, zavovš, trn, ledinca, gradeša, mišnk, taber, kamna, potok, breg, na prdol, rkel, ledine, na lojah, smrtn breg, za  kovačnco, zaloka, klanca, hribe, štajbe.
   Gozd: klanca, zovice, podravn, laniša, čilovc, laškovc, drenovnik, v il, merzn studenc, češnca, podmulez, pod rastovko, rastovka, na stan, podstan, v oglovš, mosi, ispa, jablansk vrh,  kamnic, jožova praprotna  dolina, kosmate konte,zagrintovcam, naklon, prluž, pri ograd, na jesenovc, lerka, pod lerko, pašn vrh,  pri potok, pri trat, zebovt, tombola, krampež, grčarca, jarne, pr javorjov šib, v kotlu, praproče, na kras, repše, zakrmleliš, pikovce, kujska, pogoriša, zalpotok, resnat rovn, gatovše, gompovg, farjovci, vinčrovn, štumpoli, fušgaus, zaglažarco.

Viri in literatura: Kolonizacija Selške doline
                          Vodniki po loškem ozemlju